Zgodovina

Vrelci

Lastništvo rogaških vrelcev skozi čas

1. Svetokriški župnik
   
   
2. Baron Peter Courty je 1676. ob izviru postavil prvo gostišče. Cena zaboja z 250 steklenicami po 2,5 litra je v Rogaški stala tri forinte, na Dunaju pa je cena ene steklenice dosegla ali presegla en forint. Zaradi visoke cene vode so se kmalu pojavili ponaredki.
   
   
3. Avstrijski cesar Leopold I. je zaradi nesoglasij z baronom Courtyjem dodelil pravico trgovanja z vodo dunajskemu trgovcu Franku kot zahvalo za požrtvovalnost med turškim obleganjem Dunaja.
   
   
4. Leta 1706 je Leopold I., da bi se razmere uredile, pravico do razpošiljanja dodelil dunajskemu mestnemu svetniku Hencklu, vendar se zaradi nesoglasij v Rogaški razmere na trgu niso uredile.
   
   
5. Leta 1721 je cesar Karel VI. pravico prodaje dodelil Društvu dunajskih lekarnarjev, ki so koncesijo (slika 5) uspeli obdržati do leta 1782. Med koncesijo je bil narejen prvi tehnični poseg - izvir so obzidali in mu dali obliko vodnjaka, ki se je ohranil vse do leta 1860. Po končanih delih so ob vrelcu leta 1732 v zahvalo postavili spomenik sv. Janeza Nepomuka (slika 6). Cesar je določil tudi ceno steklenice vode, ki je znašala 36 krajcarjev. Šest krajcarjev so trgovci morali vplačati v državno blagajno.
   
   
6. Cesarica Marija Terezija, ki je nasledila cesarja Karla VI. je leta 1774 določila, da mora biti na vsaki steklenici vode listek s tekočo letnico in znak, ki ga je bilo treba spremeniti vsako leto. Cena mineralne vode je morala biti objavljena v časopisu Wiener Zeitung.
   
   
7. Po letu 1782 je sledilo obdobje nazadovanja v razvoju Rogaške, ker je cesar Jožef II. razpustil Društvo lekarnarjev, zaradi česar je lastništvo prešlo v roke lokalnih posestnikov.
   
   
8. Novo obdobje v razvoju Rogaške se je pričelo leta 1801, ko je Zdravilišče postalo deželna last. Glavar grof Ferdinand Attems (sliki 7, 8) si je v sodelovanju z admondskim prelatom Kugelmayerjem prizadeval za posodobitev zgradb in vrelčnih naprav. Zdravilišče je ponovno zacvetelo leta 1810, ko se je grofu Attemsu in drugim pridružil še avstrijski nadvojvoda Janez.

Leta 1804 je v zdravilišču pričel ordinirati prvi stalni zdravnik, dr. Fröhlich, ki je 1805. postal tudi direktor. Leta 1812 je bila zgrajena prva zidana polnilnica, 1838. je bilo prodanih 500.000 steklenic po ceni 9,5 krajcarja. Vodo je bilo mogoče kupiti v vseh avstrijskih deželah, Italiji (Aqua di Cilli), Grčiji in tudi v Egiptu.

V prvi polovici 19. stoletja so bili znani štirje vrelci: Ferdinandov, Gothardov, Gozdni vrelec in Glavni vrelec, nad katerim je bil leta 1819 zgrajen ovalni paviljon Tempel (slika 9). Pozneje sta bila ob raznih ureditvenih delih odkrita še Jožefov in Moritzov vrelec.

Med letoma 1830 in 1860 so bili zgrajeni vsi pomembnejši objekti, ki jih lahko vidimo še danes (slika 10); v tem obdobju je bilo zdravilišče na višku svoje slave. Napolnjeno in prodano je bilo okrog 2.000.000 steklenic na leto. Gostje so prihajali iz vse Evrope in z dunajskega dvora (slike 11, 12, 13), zabavali pa so jih priznani umetniki tistega časa kot na primer 1846. Franz Liszt.

Zaradi vse večjega povpraševanja po rogaški mineralni vodi, kar je bila posledica intenzivnega oglaševanja (sliki 14, 15), količina in tudi kakovost vode iz plitvih zajetij in izvirov ni več zadoščala za potrebe trga. Leta 1908 je bila pod vodstvom češkega geologa dr. Knetta na obrobju zdraviliškega parka zgrajena 40 krat 8 krat 8 m velika drenaža (sliki 16, 17), v kateri so na različnih nivojih zajeli različno mineralizirano mineralno vodo. Najbolj mineralizirana voda je dobila ime DONAT. Tako je Rogaška poleg mineralnih vod Tempel in Styria dobila nov tip vode, ki so jo gostje odprto sprejeli.

Po drugi svetovni vojni, v letih od 1952 do 1954, je bilo v Rogaški napolnjenih le okrog 1.500.000 litrov vode na leto. Zaradi upadanja količine in kakovosti je bilo za potrebe Zdravilišča in trga treba zagotoviti nove in trajne količine kakovostne mineralne vode. Z globinskim vrtanjem v centralnem delu zdraviliškega parka pod vodstvom prof. Baća iz Sarajeva in v sodelovanju z Geološkim zavodom iz Ljubljane so začeli leta 1952. Vrtanje je pomenilo nov začetek v raziskavah in načinu kaptiranja podzemnih vod v Sloveniji. Do leta 1958 je bilo izvrtanih 41 vrtin. Najgloblja je dosegla 87 m. Seveda so globlje vrtine povzročile presahnitev plitvih, kljub temu pa je bilo kakovostne vode dovolj za Zdravilišče in potrošnike. Iz vrtin je bilo mogoče brez črpalk izkoriščati okrog 60 m³ na dan.

Od leta 1958 do danes so bile v Rogaški Slatini in okolici pod vodstvom prof. Baća in Antona Nosana z GZL izvedene obsežne geološke, hidrogeološke in geofizikalne raziskave, na podlagi katerih je bilo za zajem mineralne vode in plina CO₂ izvrtanih kar nekaj pozitivnih vrtin, ki Zdravilišču in Polnilnici zagotavljajo dovolj mineralne vode, tipa Donat Mg in Tempel (slika 18).