Zgodovina
Donat - Rogaška iz globin
Dr. Joseph Knett si je januarja 1908 močno odahnil. Iz zemeljskih rež v gradbeni jami sredi zdraviliškega parka v Rogaški Slatini je pritekla visokomineralizirana voda, tako kot je napovedal. Glavni geolog Karlovih Varov je imel prav, ko je lastnike vrelcev rogaške nagovoril k temeljiti preureditvi vrelčnih zajetij. Njegove raziskave in raziskave kolegov iz Gradca so pokazale, da je bližnji potok, ki teče ob samih vrelcih poglaviten vir nihanja mineralizacije rogaške in da se bodo s kopanjem pod njegov nivo prebili do sloja, kjer je rogaška neomadeževana. Sledilo je presenečenje. Njena neomadeževanost je bila nadgrajena z visoko vsebnostjo magnezija - voda z novega vrelca je bila tako zelo različna od dotlej znane rogaške, da jo je bilo treba posebej poimenovati in se posebej pripraviti na njeno balneološko rabo ter na njeno stekleničenje. Njeno poimenovanje je sledilo imenu bližnje, za podobo Rogaške Slatine značilne Donačke gore - donat. |
 |
Izvir mineralne vode donat, 1908 |
Ideja dr. Kneta je bila stara vrelčna zajetja rogaške preurediti tako, da bo vodi iz potoka onemogočen vdor vanje. V ta namen so v severovzhodnem delu zdraviliškega parka izkopali jsmo velikosti 40 m krat 8 m krat 8m. Celoten prostor so nato obdali z betonom in ga tako zaščitili pred vdorom druge vode. Za dovod mineralne vode do posameznih paviljonov in do polnilnice so istočasno položili cevovod in postavili električne črpalke. Po končanih delih so vrelce zajeli v velik podzemni kaptažni prostor in nanj nasuli zemljo. Podzemni kompleks so poimenovali po njegovem tvorcu - Knetteum. V reklamni brošuri iz leta 1922 so ga predstavljali kot podzemno čudo:" Tako smemo imenovati klet 8 metrov globoko pod zemljo (s stopnicami iz stolpiča za donaškim vrelcem), kjer gost lahko na svoje oči vidi, kako žene ogljikova kislina in drugi plemeniti plini sami in s svojo lastno močjo iz osrčja zemlje skozi skalne špranje zdravilne vrelce navzgor. Ti vrelci so potem po kovinastih ceveh napeljani vsak k svoji točilnici, kakor tudi v velikansko nalivalnico, kjer se polnijo sloveče slatinske steklenice ter razpošiljajo že širom sveta".
Vera gradbenih inženirjev in geologov z začetka 20. stoletja v nepropustnost betona, novega gradbenega materiala, se je izkazala za neupravičeno že dobri dve desetletji po odkritju donata. Knetteum ni bil nepropusten. Dr. Adolf Režek, univerzitetni profesor iz Zagreba, ki je nadziral rogaško, je že leta 1931 opozarjal na demineralizacijo vode. Ugotovil je, da betonski zidovi Knetteuma niso uspeli preprečiti mešanja mineralne vode z vodo iz bližnjega potoka niti vdora vrelcem škodljive padavinske vode. Zaradi tega in zaradi padca izdatnosti vrelca so se v Rogaški Slatini kmalu po drugi svetovni vojni odločili za temeljito sanacijo vrelčnih naprav - tej odločitvi je sledila najdba izjemno mineralizirane rogaške - donata mg. |
|
Zajeti izvir mineralne vode donat, 1908 |
Da je bilo treba vrelce rogaške nujno sanirati in da je ta sanacija morala biti trajna, je bilo nesporno. Ker se težave starega Knetteuma niso smele ponoviti, je morala biti rešitev radikalna. Sanacija vrelcev z vodnjaškim sistemom se je izkazala za očitno neuspešno in sanacija opravljena na enak način, vendar bistveno globje, ni zagotavljala uspeha. Hidrogeolog akademik Josip Bać iz Sarajeva je zagovarjal koncepcijo globinskega vrtanja. Pri tem je bil uspešen, kajti komisija jo je kljub visokemu tveganju, da bi šli slavni slatinski vrelci po zlu, sprejela kot najboljši način sanacije. Baćev koncept se je izkazal za pravilnega že kmalu po začetku del, saj so 6. julija 1952 pričele bruhati velike količine rogaške iz globine 32 m. Vodni steber je bil visok kar 10 m.
Podvig prof. Baća je bil uvod v veliko hidrogeološko dejavnost na vrelčnem območju Rogaške Slatine. V letih od 1952-1958 so skupaj izvrtali kar 41 raziskovalnih vrtin, najglobja med njimi je bila globoka 87 m. Bila je kar desetkreat globja od zajetij v Knetteumu. Vrtine so skupaj dajale okoli 60 m3 vode na dan, kar je bilo petkrat več od količine vode, ki jo je dajal Knetteum pred zadnjo sanacijo. Po letu 1958 so pričeli z geološkimi raziskavami novih virov mineralne vode tudi v okolici Rogaške Slatine. Globina vrtin se je pri tem nenehno povečevala, najgloblja je segla 606 m pod površjem zemlje. Z njimi so sodobna zajetja segla v primaren vodonosnik. Meteorske in površinske vode vanj ne segajo, zato so segla do rogaške, kot je ustvarjena s tisočletji plemenitenja z minerali. |
|
Urejen izvir mineralne vode donat, 1908 |
Zgodba odkritju donata in njegove sodobne inačice, donata mg je povezana s težavami z rogaško in s poskusi te težave odpraviti. Izplačalo se je, kajti napori in sredstva vložena v rogaško so bila sorazmerna z njeno slavo, izvirajočo iz njene večstoletne tradicije. Vložek vanjo je bil vložek v preverjen zmagovalni proizvod. Do trenutka, ko je bil odkrit donat mg, so jo ustekleničili že vsaj za dve milijardi litrov, od takrat še za pol milijarde litrov več. Njena zgodba se ne začenja v globinah, ampak na površju, ob vrelcu sredi današnjega zdraviliškega parka v Rogaški Slatini, kjer se od leta 1819 nahaja paviljon Tempel.
Keltske in rimske najdbe v vrelcih in ob njih potrjujejo uporabo rogaške v antiki. Dokumentirana zgodovina rogaške sega v leto 1572, ko je bila opravljena njena prva (nam znana) analiza. Njena raba je z razvojem medicinske znanosti rasla in se krepila. Preobrat je nastopil okoli leta 1670 z intervencijo dr. Paula Sorbaita, habsburškega dvornega zdravnika in profesorja na dunajski Zdravniški fakulteti. V očitne uspehe, ki jih je dvorni zdravnik dosegal z zdravljenjem z rogaško vodo, ni mogel nihče podvomiti in povpraševanje po njej se je kmalu povečalo do te mere, da jo je bilo treba začeti tako sistematično raziskovati, kot tudi sistematično polniti. Postala je prodajna uspešnica. Podobno kot dvorni zdravnik so tudi drugi zdravniki na Dunaju in drugod po cesarstvu začeli predpisovati svojim pacientom različne kure, medtem ko so jo v graški bolnišnici preizkušali celo kot klinično zdravilo. Leta 1685 je o njej izšla prva znanstvena monografija. "Roitschocrene" je napisal mariborski fizikus Johann Benedikt Gründel. |
|
Knetteum, delovišče januarja 1908 |
Konec 17. stoletja se je začel silovit boj za pravico izkoriščati rogaško. Zanjo so se borili baron Courty lastnik posestva na Rogaškem, svetokriški župnik, ki je bil stoletja poklican biti njen skrbnik in ki je skrbel za duševno oskrbo obiskovalcev njenih vrelcev in okoliški kmetje. Cesar Leopold je z dekretom o splošni rabi rogaške tem bojem sicer naredil konec, toda takrat se je začela bitka za pravico njene distribucije. Ta je najprej pripadla posameznim zaslužnim dunasjkim meščanom, leta 1721 pa dunajskemu društvu lekarnarjev. Ti so vrelce uredili in po treh letih so uspeli prodati preko 20.000 steklenic rogaške. Z ukinitvijo društva leta 1782 je postala raba rogaške zopet stihijska.
V začetku 19. stoletja je štajerski deželni glavar, grof Ferdinand Attems, stopil na čelo obsežne akcije deželnih stanov za odkup zemljišč okrog rogaških vrelcev. Stanovi so hoteli enkrat za vselej preprečiti nenadzorovano in nestrokovno rabo vrelcev in ob njih urediti moderno, deželno vodeno zdravilišče. Pri tem so jih podprli medicinski krogi, vsa napredna javnost in dvor. S to akcijo iz leta 1801 se je začel razvoj zdravilišča v Rogaški Slatini, utemeljenega na rogaški slatini. Slednja je s tem dejanjem postala neizostaven del zgodovine evropske balneologije in evropske družbe nasploh. Leta 1869 rogaška bila tretja najbolj prodajana svetovna voda, takoj za mineralno vodo iz Vichija in Seltersa, poznali in pili so jo po vsem svetu. Njen razpošiljatelj, deželno zdravilišče v Rogaški Slatini, si je na svetovni razstavi v Chicagu leta 1893 za njeno kvaliteto prislužil medaljo. To je bila voda, za usodo katere je bilo treba poskrbeti z velikimi sanacijskimi deli na vrelcih v Rogaški Slatini. Njene lastnosti, po katerih so že stoletja pripravljali kure in balneološke postopke, so bile z odkrtijem donata samo še njene delne lastnosti. Donat je zaradi visoke vsebnosti rudnin zahteval nove raziskave, nove balneološke metode, nove načine rabe in nove tehnološke postopke polnjenja - tudi te imajo danes že stoletno tradicijo. |
|
Knetteum, delovišče januarja 1908
Slike hrani Zgodovinski arhiv Celje |
|
