Zgodovina

Knettova intervencija leta 1907 je bila nasledek dolgoletnega študijskega dela in nasledek novega zagona Rogaške Slatine tik pred 1. svetovno vojno. Polnjenje rogaške je že od samih začetkov v 17. stoletju zaostajalo za potrebami njenih dobaviteljev in tako je bilo tudi v začetku 20. stoletja. Strma rast njene prodaje je botrovala odločitvi po izgradnji industrijsko zasnovanega polnilniškega kompleksa v Rogaški Slatini, velike nalivalnice dunajskega arhitekta Karl Haybäcka. Dunajčan je enako kot Knett deloval v čeških zdraviliščih in je bil specializiran za industrijske, balneološke in nastanitvene objekte velikih habsburških zdravilišč.

Velika slatinska polnilnica je bila zgrajena leta 1904 in je (enako kot drugi njegovi slatinski objekti) imela zelo izrazito secesijsko podobo. V času pred prvo svetovno vojno so iz nje letno odposlali po 3.000.000 steklenic rogaške. Donat so opremljali z zamaški rumene barve, styrio z zamaški zelene barve in najstarejšo med vsemi, tempel, z zamaški bele barve.

Z odkritjem visokomineralizirane rogaške in z njenim podeseterjenim črpanjem po letu 1952 so postale kapacitete Haybäckove polnilnice nezadostne. Leta 1969 so uspeli v njej napolniti preko 20.000.000 steklenic, toda to so bile maksimalne zmožnosti starega objekta. Leta 1972 so v Rogaški Slatini odprli novo polnilnico, kjer je mogoče napolniti več kot za dvakrat toliko rogaške. Ta polnilnica obratuje še danes.

Tehnika polnjenja rogaške pred izgradnjo Haybäckove polnilnice (in pred odkritjem donata) se je komaj kaj razlikovala od tehnike, prikazane na sliki slikarja Russa iz leta 1811: z zajemalkami so vodo nalivali v steklenice neposredno iz obzidanega in nadkritega vrelca. Steklenice so nato v lesenih koritih nosili v osrednje skladišče, kjer so jih pregledali, zamašili s pluto, ustrezno označili, zložili v zaboje in na koncu naložili na vozove.

Tehnika polnjenja se je izpopolnila leta 1852, ko so uredili novo veliko skladišče (pod enim od današnjih hotelov) in ko so na vrelec tempel namestili ti. Toberjevo črpalko, ki je vodo preko postekljenih cevi potiskala v velike zbiralnike, kjer so jo polnili in spravljali v zaboje. Te so po tirih odpravljali do rampe. Od tam dalje je šlo vse po starem, s konjskimi vpregami.

Šele nova polnilnica je imela v skladišče speljan poseben industrijski tir. Ta je bil zveza z novo, prav zaradi rogaške zgrajeno lokalno železniško progo Grobelno-deželna meja (Rogatec).

Tretja najbolj prodajana mineralna voda na svetu je imela temu dejstvu primerno embalažo. Zaradi uspeha je bila že vse od 17. stoletja ponarejana in zaščita na embalaži je bila edini razpoznaven znak, da je rogaška v njej pristna. Steklenice rogaške so bile opremljene značilnimi etiketami, s posebnimi žigi na zamašku, ki so bili vidni samo skozi dno steklenice in s posebnim kovinskim ovojem okrog zamaška. Njeni dobavitelji so v uradni brošuri leta 1877 opozarjali:

"Opozarjamo na steklenice z zmaški, na katerih je groba imitacija štajerskega panterja brez vojvodske korne in brez obkrožujočega napisa St. land. Rohitscher Saurebrunn. Steklenice s takšnimi zamaški ne vsebujejo rogaške kisle vode. Najbolje je, da se z naročili obrnete na direkcijo Zdravilišča, ali pa naznačite svoje potrebe pri glavnih podružnicah, ki so ustanovljene ravno zaradi naraščajoče zlorabe s psevdorogaškimi vodami in zaradi umetelnih poti, ki jih ponaredbe najdejo do Dunaja, Budimpešte in drugih večjih mest."

Slike hrani Zgodovinski arhiv Celje