Zgodovina

Kritiko, da je embalaža proizvoda neaktukalna, da zaostaja za konkurenco in da se zato manjša njegova priljubljenost, iz Aleksandrije v Egiptu in še to leta 1878, je na Slovenskem zmogla dobiti edino rogaška. Dežela Štajerska, takratna lastnica dobavitelja rogaške je s svojimi gospodarskimi ukrepi poskrbela, da je imela mineralna voda iz Rogaške Slatine (kot znaten vir prihodkov) vedno ustrezen položaj na tržišču in da je poleg zaščitene embalaže imela tudi izdelano blagovno znamko. Tretja najbolje prodajana mineralna voda na svetu je zato danes s povestjo o njenem polnjenju, razpošiljanju, reklamiranju in utrjevanju blagovne znamke in položaja na tržišču nepresušen vir znanja o zgodovini marketinga na Slovenskem.

Reklamne akcije namenjene evropskim in neevropskim tržiščem so bile stalna praksa deželnega zdravilišča že od srede 19. stoletja, ko današnjih slovenskih konkurenčnih voda niso niti še odkrili. Današnji slogan "Za zdravje" in "pred uporabo zgolj natočiti v kozarec" sta naslednika davnega, jasno začrtanega koncepta videnja rogaške kot naravnega izvora zdravja in lepote. Motivika rogaških oglasov je vse od odkritja donata v prvem desetletju 20. stoletja povezana z zdravim načinom življenja in z romanitcizmom velikih zdravilišč. Od 20-tih let 20. stoletja v oglasih prevladuje lik ženske, ki se sklanja nad čašo rogaške - njena podoba se z desetletji spreminja, kot se spreminjajo nemirni časi prve polovice 20. stoletja - od začetne obdanosti z zarjo se njena podoba zavije v molčečo zamaknjenost resignirane Evropejke, soočene z dobo totalitarzma. V šestedesetih letih 20. stoletja, z velikim razmahom prodaje rogaške, je zdravje, ki ga ta prinaša, simboliziral Apolon Belvederski, najlepši med grškimi bogovi. Odločitev za njegovo podobo izhaja iz legende, uprizorjene na naslovnici Roitschocreneja, prve monografije posvečene rogaški iz leta 1685. Apolon bi naj po legendi nagovoril krilatega Pegaza k pitju rogaške, namesto vode iz svojega vrelca na mitološki gori Helikon. Njegova podoba se je na donatu ohranila do danes, nista pa se ohranila rumena etiketa in rumen zamašek, značilna za donat v 80-tih letih prejšnjega stoletja. Izbor rumene barve ni bil naključen, z njo so hoteli obuditi delček podobe donata kot jo je ta imel ustekleničen neposredno po odkritju leta 1908.

Slike hrani Zgodovinski arhiv Celje